Položaj slovenskih kulturno-kreativnih delavcev že pred pandemijo ni bil zavidljiv, med pandemijo pa se je dodatno zaostril. Čeprav v javnosti prevladuje prepričanje, da je kultura izrazito odvisna od javnih sredstev, je ustvarjalcev, katerih delo je večinsko financirano z javnim denarjem, manj kot tretjina, vsi ostali glavnino prihodkov ustvarijo s tržno dejavnostjo.

Vse več samostojnih kulturnih delavcev živi vse slabše, po podatkih raziskave Slovenski kulturno-kreativni delavec v času COVID-19 jih več kot polovica s svojim delom ne zasluži dovolj za preživetje, veliko pa jih razmišlja o odhodu iz sektorja. Javni zavodi zunanje sodelavce in umetnike pogosto plačujejo slabo ali sploh ne, tudi nevladne organizacije na področju kulture niso vedno ustvarjalčev zaveznik.

Ali upravljalci kulturne infrastrukture (dvoran, muzejev, galerij, ateljejev) razumejo svoje odgovornosti do umetnosti, ustvarjalk_cev in javnosti? Kakšna je optimalna ureditev trikotnika javni zavodi – nevladne institucije – ustvarjalec? Imajo pri zagotavljanju dostojnega življenja ustvarjalcev javni zavodi posebno vlogo? Je javno financiranje korektor nedeljujočega trga ali pa je trg korektor nedelujočega javnega sektorja? Bi umetniki v zvezi z bodočim urejanjem svojega položaja (ob sicer obetavni zasedbi kabineta nove ministrice za kulturo) morali biti zaskrbljeni, ker v ekipi ni nikogar z njihovo izkušnjo?

Bo umetnica še naprej (pre)živela (iz rok v usta) le, če bo zdrava?